KOLIKA
Kaj je KOLIKA? Izraz kolika ni ime neke bolezni. Pomeni skupek znakov, ki nam povedo, da ima konj bolečino v trebuhu. Kolika je lahko blaga ali močna, nikoli pa je ne smemo prezreti, ker lahko veliko stanj, ki povzročajo koliko, v kratkem času postane življenjsko nevarnih. Samo s hitrim in natančnim prepoznanjem kolike in strokovno veterinarsko pomočjo, so možnosti ozdravitve največje.
ZNAKI KOLIKE?

Da ima naš konj koliko, bomo posumili, če bomo opazili naslednje znake :

* obrača glavo proti trebuhu (“se ogleduje” po trebuhu),
* koplje s prednjimi nogami,
* brca z zadnjimi nogami pod trebuh,
* grize se v trebuh,
* razteguje telo, kot da želi urinirati, vendar ne urinira,
* pogosto se ulega in vstaja,
* močno se valja ali pa se meče ob tla,
* sedi kot pes ali leži na hrbtu,
* nima apetita,
* daje glavo v napajalnik, ne da bi pil,
* ima manj iztrebkov kot običajno,
* peristaltičnih zvokov ne slišimo,
* poti se,
* pospešeno diha in / ali ima razširjene nozdrvi,
* ima povišan pulz (več od 52 udarcev na minuto),
* je otožen,
* škrta z zobmi,
* viha ustnice,
* ima hladne okončine.

Glavni problem za lastnika konja je prepoznati znake kolike. Znaki pri posameznih konjih so zelo različni, odvisni pa so tudi od tega, kako močna je bolečina.

KAKO POMAGATI?

Za uspešno zdravljenje kolike je zelo pomemben čas oziroma hitro ukrepanje. Nekatera stanja so ozdravljiva brez veterinarske intervencije, velik odstotek primerov pa zahteva pravilno medicinsko nego, ki v nekaterih primerih vključuje tudi urgentni kirurški poseg. Če sumite, da ima vaš konj koliko, lahko naredite naslednje:

* Odstranite konju vso hrano in vodo.
* Takoj pokličite svojega veterinarja.
* Bodite pripravljeni, da boste veterinarju ob prihodu lahko posredovali naslednje podatke :

- (telesna temperatura konja,spremenjeno obnašanje konja, kot na primer kopanje, brcanje, metanje ob tla, otožnost….

- količina, barva in konsistenca blata ter pogostnost blatenja,spremembe v oskrbi, prehrani ali delu konja,

- zdravstvena preteklost konja (predvsem glede odpravljanja parazitov in znakov kolike v preteklosti),

- rejska preteklost konja (brejost, pripuščanje),

- zavarovanje konja.

* Konj naj bo na čim mirnejšem in čim udobnejšem mestu. Dovolite mu, da se uleže, če bi rad počival.
* Konja počasi sprehajajte, še posebej, če bi se rad valjal ali se agresivno obnaša.
* Do prihoda veterinarja konju ne dajajte zdravil.
* Sledite napotkom veterinarja in mirno počakajte na njegov prihod.

KAKO PREPREČITI KOLIKO?


Konji so zaradi načina življenja ter anatomske zgradbe in delovanja svojih prebavil podvrženi kolikam. Kljub temu, da vseh kolik ne moremo preprečiti, pa lahko pravilna oskrba konja in upoštevanje nekaterih pravil zmanjšajo možnost, da pride do kolike.

* V hlevu zagotovimo dnevno rutino – vključno z urnikom krmljenja in dela – in se je držimo.
* Krmimo le visoko kvalitetno krmo, ki je v največji meri sestavljena iz vlaknin (seno).
* Izogibati se moramo krmljenju pretiranih količin žit in energetsko bogatih dodatkov.
* Dnevno količino koncentratov razdelimo na več manjših obrokov, da se izognemo trenutni preobremenitvi konjevega prebavnega trakta.
* S pomočjo veterinarja izdelamo program rednega odpravljanja zajedalcev – v večini pogojev je priporočljivo dati sredstvo proti parazitom vsaj štirikrat letno. Program naj vključuje tudi redno pregledovanje in korekcijo konjevega zobovja.
* Omogočimo konju dnevno dovolj gibanja.
* Konj naj ima vedno na voljo dovolj sveže, čiste vode.
* Izogibamo se dajanju zdravil, razen, če jih predpiše veterinar, še posebej pa dolgotrajnemu dajanju zdravil proti bolečinam, ki lahko povzročijo razjede črevesja.
* Pregledujemo seno, nastilj, pašnik in okolico glede prisotnosti škodljivih snovi.
* Spremembe krme ali načina oskrbe konja opravimo postopno.
* Zmanjšajmo stres. Za konja predstavlja sprememba v okolici ali načinu življenja tveganje za motnje v delovanje črevesja.
* Posebno pozornost posvečamo konju, ko mu spreminjamo okolje ali ga transportiramo.
* Opazujemo breje kobile pred in po porodu, če kažejo kakršnekoli znake kolike. Pozorno opazujemo tudi konje, ki so imeli v preteklosti količne napade. Pri njih je nevarnost ponovnega nastanka kolike lahko povečana.
* Zbiramo podatke o načinu življenja, krmljenju in zdravju konj.

KAKO PA VETERINAR UGOTOVI KOLIKO?

Vaš veterinar bo ocenil resnost kolike in odkril njen vzrok. Pregled in zdravljenje bo vključevalo naslednje postopke :

* natančna opažanja lastnika o poteku bolezni,
* opazovanje znakov, kot so potenje, napetost trebuha, hitro dihanje, razprte nozdrvi, nenormalno obnašanje,
* splošni klinični pregled, ki vključuje: merjenje temperature, pulza, dihanja, pregled sluznic, oceno časa polnjenja kapilar, oceno dehidracije, osluškovanje trebušne votline…
* vstavitev želodčne sonde, da se ugotovi prisotnost plina, tekočine oziroma hrane v želodcu,
* rektalni pregled, da se ugotovi napetost črevesja, prenapolnjenost z vsebino ali s plini, spremembo lege črevesja in druge nepravilnosti,
* preiskava krvi,
* punkcija trebušne votline, da se oceni prisotnost beljakovin in različnih celic v trebušni tekočini,
* aplikacija zdravil proti krčem črevesja in bolečinam,
* aplikacija pripravkov, ki pomagajo pri ponovni vzpostavitvi normalnega delovanja črevesja,
* nenehno nadziranje konja, da se oceni reakcijo organizma na zdravljenje,
* transport v veterinarsko bolnico ali kliniko,
* kirurški poseg.

KAKŠNE VRSTE KOLIK POZNAMO?

Kako bo vaš veterinar ukrepal, je odvisno od znakov, ki jih konj kaže in rezultatov pregleda. Nekatere kolike lahko minejo zelo hitro, neposredno po aplikaciji zdravil, ki sprostijo krč črevesja, druge pa na primer lahko odpravimo le s pomočjo operacije. Kljub temu, da je vzrokov za kolike nešteto, pa jih grobo lahko uvrstimo v tri skupine:

* Zmanjšano delovanje črevesja. To so najpogostejše kolike in nastanejo zato, ker črevesje konja ne deluje pravilno. Prihaja do prekomernega nabiranja plina ali vsebine v črevesju, krčev in paralize črevesja.
* “Črevesne nezgode”. Se pojavljajo manj pogosto, pri tem prihaja do sprememb lege črevesja, zavitja črevesja in kil. Pri teh oblikah kolik se deli črevesja zavijejo, postanejo ujeti ali pa stisnjeni v telesnih votlinah. Nekateri konji so anatomsko podvrženi tem problemom. Vse oblike “črevesnih nezgod” skoraj vedno zahtevajo urgentni kirurški poseg.
* Vnetje in razjede črevesja. Te kolike so povezane z vnetjem, infekcijami in razjedami v prebavnem traktu. Vzroki so lahko številni, najpogosteje stres, druga obolenja, okužba z mikroorganizmi ali paraziti.

BI RADA ŠE KAJ POVEDALA?


Vsak konj je dovzeten za koliko. Starost, spol in pasma pri tem nimajo velike vloge. Vrsta kolike pa je povezana z geografskimi in regionalnimi posebnostmi, verjetno v povezavi s faktorji okolja, kot so npr. peščena tla ali klimatski stresi.

Pomembno je vedeti, da s pravilno nego in vzdrževanjem konja v določeni meri lahko zmanjšamo pojavljanje kolik, ki so žal eden najpogostejših vzrokov smrti pri konjih.

Pa srečno vsem štirinožnim in dvonožnim ter kosmatim in golim prijateljem ! Petra

Tekst pripravila : Petra Kramarič, dr. vet. med., Veterinarska fakulteta, Klinika za konje



PASIVNI VODJA
Teorija o alfa vodji, da ali ne? Ali moramo res postati “vodilni konj”? …
Naj povem kar takoj na začetku, da sem popolnoma prepričan, da za konje nikoli nismo bili in nikoli ne bomo člani njihove črede. Prav nasprotno, menim, da so konji pripravljeni storiti prav vse, da bi bili del “naše” črede. Konji so zelo dojemljivi in zlahka se prilagodijo okolju, da bi lažje preživeli vsak posamezen dan v svojem življenju.

Osebno razmišljam takole. Konji se v svojem življenju srečajo s stotinami, mogoče celo tisočimi ljudmi. Zato prav gotovo vedo, da so v “manjšini”. Konj, obkrožen s svojimi naravnimi sovražniki, ima na izbiro dvoje: da umre ali najde način, kako se sporazumeti s temi sovražniki, da bo preživel. Mislim, da je konjska vrsta izbrala slednje. Zato konj nenehno poskuša razumeti, kdo smo in kaj nam je pomembno, da bi preživel v “naši čredi”. Na podoben način se obnašamo tudi mi, ko smo v tujini.

Poudariti moram tudi, da večina “črednih” sesalcev (vključno z ljudmi) deluje na podoben način. Na čelu črede je “alfa” vodja, ki je najmočnejši, drugi člani črede pa so razvrščeni po hierarhični lestvici od vodje navzdol. Nekje na sredini te čredne ureditve najdemo tako imenovane “pasivne” vodje. To so živali (ljudje, konji, bizoni, srne, …), ki si prizadevajo, da bi se razumeli z vsemi v čredi. Ne želijo se povzpeti na sam vrh lestvice, ker so povsem zadovoljni s svojim mestom v čredi. Ti pasivni vodje ponavadi tiho opravljajo svoje vsakodnevne dejavnosti in si zato sčasoma pridobijo zaupanje ostalih članov črede.

Ker so konji po naravi pasivni in mirni, se radi družijo s tistimi člani črede, ki jih najmanj ogrožajo. Pasivni vodje predstavljajo najmanjšo grožnjo zato, ker s svojimi dejanji kažejo, da so zanesljivi. Zelo redko, če sploh, uporabijo silo, da bi dosegli svoje, in vodijo z lastnim zgledom. Čreda jim bo vsepovsod sledila.

Kako lahko tudi sami razvijemo takšen odnos s svojim konjem, odnos, v katerem nam bo konj pripravljen slediti in nas ubogati? Odgovor je preprost. Najprej moramo postati zanesljivi v konjevih očeh. To je ponavadi velik problem za večino ljudi, saj so prepričani, da je konje potrebno obvladati, če želimo, da nas bodo ubogali. To prepričanje izvira iz dejstva, da vodja črede vedno doseže, kar želi, s prisilo nad drugimi člani črede, mnogi ljudje pa verjamejo, da se moramo med delom s konjem obnašati kot vodja črede. Toda, če opazujete konje v čredi, boste opazili, da se ne zadržujejo v bližini vodje, čeprav se zdi, da ga ubogajo in spoštujejo. V resnici se večina konjev v čredi na široko izogiba vodji. Torej pasivni vodja najlažje postanemo tako, da se izogibamo uporabi sile. Če konju ne uspe izvršiti našega ukaza, mu pomagajmo, namesto da ga silimo. Dajmo mu čas, da premisli o zadani nalogi in dajmo mu priložnost, da jo poskusi izvršiti in jo osvoji. Če konju damo čas za premislek, ponavadi vedno poskusi pravilno izvršiti zadano nalogo.

Poleg tega moramo skrbeti za svojega konja. To ne pomeni samo to, da redno preverjamo, če ima dovolj vode in če je njegova krma ustrezna in da ga redno cepimo. Vse to je pomembno, vendar si moramo prizadevati, da za konja poskrbimo na najboljši možni način v vseh okoliščinah. Ne dopustite, da z vašim konjem dela ali ga jaha nekdo, za katerega veste (ali slutite), da je grob. Če nekdo pri delu z vašim konjem stori nekaj, kar vam ni všeč, ga takoj ustavite. Z drugimi besedami, ne bojte se potegniti za svojega konja!

To dvoje se mogoče zdi preprosto, vendar je to pogosto nekaj najtežjega, kar lahko storimo za svojega konja. Ljudje po naravi nismo mirni in dosledni. Za nas je bolj naravno to, da nekaj storimo takoj in zdaj. Konji pa preprosto ne razmišljajo na ta način. Z drugimi besedami, če se naš konj trudi po svojih najboljših močeh, da bi postal del naše “črede”, najmanj, kar lahko storimo zanj, je to, da mu poskušamo pomagati. Če mu damo priložnost, se bo prav dobro znašel!

Mark Rashid




Pripeta datoteka
ZA SPOŠTOVANJE STA POTREBNA DVA
»Velikokrat se sprašujemo, kaj beseda spoštovanje sploh pomeni. Slišali smo že, da različni odzivi našega konja kažejo, da nekaj ne počnemo tako, kot bi morali – da nas konj ne spoštuje. Slišali smo tudi, da se moramo na to “pomanjkanje spoštovanja” odzvati tako, da konja kaznujemo s hitrim vzvratnim hodom, ga ženemo v kar se da majhnem krogu ali ukrepamo na kakšen drug podoben način.«…
(iz: Rashid Newsletter, junij 1999)

Recimo, da se zavedamo, da moramo biti zanesljivi in dosledni pri naši vsakdanji skrbi za konja in delu z njim. Zato spregovorimo o naslednji pomembni stvari. Veliko ljudi se pri naslednjem koraku zmede in znajdejo se v težavah. Dovolite nam, da vam to zadrego predstavimo iz novega zornega kota in vam predlagamo, kaj storiti, ko se vi ali vaš konj začnete obnašati na določen način.

Mark Rashid takole odgovarja na naslednja vprašanja:

Ali je pomembno, da nas konj spoštuje? Da. Vendar, zato, da bi nas konj spoštoval, si moramo pridobiti njegovo zaupanje. Za spoštovanje sta potrebna dva. Ne morete biti spoštovani, če tudi sami ne spoštujete.

Kako naj si po vašem mnenju zagotovimo spoštovanje? Najprej si morate pridobiti konjevo zaupanje in ne smete misliti, da je konj do vas kar naprej nespoštljiv. Veliko stvari, ki jih konji počnejo, ne izvira iz pomanjkanja spoštovanja. Če na primer v ogradi vidite konja, ki dirja naokoli in brca v vašo smer, ali to pomeni, da vas ne spoštuje? Ne vedno. Pogosto navidez nespoštljivo vedenje v bistvu izvira iz zmedenosti ali pa je obrambna reakcija. Če konj brca v vašo smer iz razdalje desetih metrov, prav gotovo ne boste vzpostavili stika. Upoštevajte vse okoliščine tega obnašanja. Po mojem mnenju vas konj napada iz precejšnje razdalje ali se od daleč s hrbtom obrača proti vam, ker je zmeden ali ker čuti potrebo, da se brani. Ogrožamo ga lahko mi sami ali pa njegov občutek ogroženosti izvira iz težkih preteklih izkušenj. Če dopustimo možnost, da je konj zmeden in ne vztrajamo na tem, da je zgolj nespoštljiv, si pustimo odprta še ena vrata za rešitev težave.

Ali je kdaj potrebno na konja bolj “pritisniti”? Seveda je včasih potrebno tudi bolj trdo nastopiti. Vendar pa se moramo ukvarjati z vsakim nastalim položajem posebej. Če se konj vede nesprejemljivo, se najprej odzovemo na najbolj nežen možen način in konju povemo, da njegovo vedenje ni sprejemljivo. Na ta način lahko vedno nadaljujemo z večjim pritiskom, če je potrebno. Na primer, najprej se lahko odzovemo z določenim zvokom, potem (če je to potrebno) naredimo korak proti konju, naslednji ukrep pa bi bil, da malo dvignemo roke. Pogosto vidim, kako se jahač znajde v težavah, ker se odzove pregrobo, kot bi bilo v resnici potrebno. Zato prezre konjeve poskuse, da mu ustreže, in stvar je izgubljena. Začnite na najbolj nežen način in po potrebi postopoma nadaljujte. Da, včasih je potrebno bolj trdo nastopiti, vendar rešujte vsako nastalo težavo posebej.

Kaj nam torej svetujete, da bi pravilno ocenili položaj? Najbolj pomembno je obdržati konjevo pozornost. To je predpogoj. Ko enkrat to dosežete, lahko njegovo pozornost ponavadi obdržite na zelo preprost način. Vendar pa se pogosto poslužujemo določene tehnike, ne da bi zares imeli konjevo pozornost ali pa konj pozornost usmeri kam drugam in primorani smo na konja malo bolj “pritisniti”, da bi si znova pridobili njegovo pozornost. Če bi že od vsega začetka obdržali konjevo pozornost in bi se temu bolj posvetili, na konja sploh ne bi bilo potrebno bolj “pritisniti”.

Drugič, če imate konjevo pozornost, konj vam pa še vedno nagaja, vas konj verjetno ne razume, kaj hočete od njega. Ni vedno res, da se mu ne ljubi. V tem primeru je mogoče potrebno na konja malo bolj “pritisniti”, da se vam odzove, vendar samo malo bolj. Če že takoj na začetku nastopite z vso silo in vas odnese mimo točke, na kateri bi se konj lahko odzval, boste konja samo vznemirili. Ko pa je konj vznemirjen, se ponavadi prične boj.

Tretjič, če ste na konja preveč “pritisnili” in se konj vznemiri, se lahko vedno vrnete nazaj – preprosto se umaknite ali prenehajte – ne nadaljujte s še večjo silo. Če gre vse narobe, zapustite ogrado (ali prostor, kjer delate s konjem) in dobro premislite preden poskusite znova. Če se s težavami srečate med jahanjem, če na primer od konja zahtevate menjavo galopskega koraka in se s konjem spustite v prepir, preprosto prenehajte in preidite v hod. Če je potrebno, razjahajte. Dajte sebi in konju nekaj časa za razmislek preden ponovite vajo. Mogoče boste morali tisti dan prenehati z delom. Naredite, kar je potrebno, da ne boste zašli v težave. Osebno veliko raje preneham, kot da bi še naprej vztrajal. Po mojih izkušnjah bo pod večjo prisilo konj samo še bolj vztrajal pri nezaželenem vedenju. Če se umaknete, omogočite tako sebi kot konju, da skupaj začneta znova.

Kateri pristop je na splošno najbolj uspešen v teh primerih (vzvratni hod/napeta vajet)? Uporabite, kar vam je na voljo in nadaljujte od tam. Večina ljudi tako vztraja na določenem pristopu, da sploh niso sposobni uporabiti svoje domišljije, ko je to potrebno. Pretirano vztrajanje na določeni tehniki je lahko težavno, saj posameznik ne more ustrezno ukrepati glede na to, kar se tisti trenutek dogaja. Ljudem je potrebno dopovedati, da je povsem v redu, če so pri reševanju težav ustvarjalni. Nekoč sem imel kobilo, ki je pri natovarjanju v prikolico potrebovala malo spodbude. Edina stvar, ki je bila nekoč pri roki, je bila cev za zalivanje. Cev smo raztegnili približno pet metrov za kobilo in jo nežno premikali po tleh. To je bilo dovolj, da je kobila vstopila v prikolico in naslednjič nam sploh ni bilo potrebno uporabiti cevi. Namesto, da vztrajate na nečem, kar ni učinkovito, premislite o situaciji in najdite nekaj, kar vam bo pomagalo.

Na primer, premislili smo o vseh objektivnih okoliščinah, ki bi lahko bile razlog za konjevo obnašanje in na koncu smo prišli do zaključka, da se konj preprosto več ne trudi. Po kakšnem postopku se lahko spoprimemo z nastalo situacijo? Če konj, ki običajno brez težav vstopa v prikolico, nenadoma noče naprej, smo se mogoče postopka lotili na njemu nov način. Konj se ponavadi ne premisli in kar na lepem preneha početi stvari, s katerimi nikoli ni imel težav. V tem primeru je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar je za konja novo v samem postopku natovarjanja v prikolico ali pa v okolici. Če boste dobro premislili o nastali situaciji, boste gotovo odkrili, zakaj konj noče v prikolico. Če pa ste povsem prepričani, da ste izključili vse zunanje dejavnike (vključno s telesnimi, kot so bolečine ali šepavost), potem ste lahko malo bolj ustvarjalni. Načinov, s katerimi lahko pomagate svojemu konju je toliko, kolikor jih premore vaša domišljija.

Mark Ras



KAJ JE NAROBE Z ODPRAVLJANJEM TEŽAV
"Ob koncu ene od klinik je k meni pristopila mladenka in me prosila za nasvet pri odpravljanju težav njene kobile. Dejala mi je, da je šestletno kobilo, pol arabko in pol quarter, kupila pred dvema letoma in da takrat kobila ni povzročala težav. Sedaj pa se vzpenja na zadnje noge vsakič, ko jo mladenka zajaha. Poleg tega se kobila spusti v dir vsakič, ko lastnica od nje zahteva, da preide iz hoda v hitrejše gibanje. Povedala mi je še, da se je že posvetovala z nekim učiteljem jahanja, ki ji je svetoval, kako naj kobilo odvadi vzpenjanja na zadnje noge, vendar je bilo do sedaj vse njeno prizadevanje brez uspeha. Poleg tega je dirjanje kobili poskusila preprečiti s strožjo brzdo. Vendar so se s tem težave še poslabšale. Lastnica je bila že tako obupana, da je želela kobilo prodati...."
(Western Horseman Magazine, julij 1991)

... Te težave so mi bile že dobro znane, saj sem se o njih pogovarjal že z veliko ljudmi. Vsakemu sem dal isti nasvet: “Verjetno je za težave krivo nekaj, kar počnete vi.”

Na splošno ni nihče vesel takšnega odgovora. Nihče ne želi slišati, da je sam kriv za težave svojega konja. Vsak bi raje slišal, da je kriva konjeva nesposobnost za učenje, ne pa jahačev pristop. Pravzaprav ne gre za napačen pristop. Gre za pomanjkanje komunikacije med posameznikom in konjem. Jahač ponavadi dobro ve, kaj želi od konja in kako ga pripraviti do tega, da se konj odzove.

Vzemimo na primer hod. S človeškega stališča je to preprosta naloga. Za konja, še posebej če je mlad, neizkušen ali občutljiv, pa je lahko nekaj povsem drugega. Konj, ki ne razume, kaj jahač zahteva od njega, ukaz občuti kot omejevanje svobode. Postane nervozen, sili naprej ali pa visoko dviguje glavo, se vzpenja na zadnje noge in poskuša zdirjati. Jahač se kmalu odloči za strožjo brzdo, da bi konju preprečil “naslanjanje” na brzdo in dirjanje. Da bi mu preprečil dvigovanje glave in vzpenjanje na zadnje noge, uporabi dvojne vajeti. Konj seveda postane še bolj neobvladljiv. Jahač čez nekaj časa obupa in na koncu konja proda. Za konja sedaj vsi vedo, da je težaven in bodo z njim od slej naprej tudi vedno tako ravnali.

Večina ljudi poskuša težavne konje ukrotiti s silo, kar lahko privede celo do telesnega trpinčenja konj. Vse to pa težavo samo še poveča, saj konj postane prepričan, da se mora nenehno braniti. Tako se na koncu ne bo samo hotel ustaviti, temveč bo brcal, grizel in grbil hrbet. Takšen konj pa velja za neuporabnega in kmalu pristane v klavnici.

Mogoče se vam ta opis dogodkov zdi za lase privlečen, vendar pa se to dogaja vsak dan. Tovornjaki za prevoz živine so polni težavnih konjev na poti v klavnico. Osebno mislim, da je takšen razvoj dogodkov prava tragedija, še posebej zato, ker bi se vsemu temu lahko izognili, če bi pokazali malo več potrpljenja in razumevanja.

Kljub splošnemu prepričanju, se konji ne upirajo in ne ubogajo zato, da bi se iz nas norčevali. Konji ne razmišljajo na takšen način. Preprosto ne razumejo, kaj želimo od njih in odzovejo se na edini način, ki ga poznajo. Navsezadnje so konji in z njimi je potrebno tako tudi ravnati. Če se konj ne odzove na vaš ukaz, je to verjetno zato, ker ne razume, kaj želite od njega. Ustavite se, vzemite si čas, premislite, kaj počnete. Premislite, kaj vam konj poskuša povedati. Umaknite se in poskusite znova. Uporabite drugačen pristop. Edina stvar, ki je ne smete narediti je to, da se razjezite. Bodite potrpežljivi. Uspelo vam bo doseči, kar si želite, če boste nalogo konju predstavili na drugačen način. Navsezadnje je preprečevanje težav vedno bolj učinkovito kot njihovo reševanje.

V vseh teh letih sem delal z več sto težavnimi konji in nikoli mi ni uspelo rešiti njihovih težav. Uspelo pa mi je spremeniti njihov odnos, kar posledično pomeni rešitev težav. To se mogoče zdi nerazumljivo, zato mi dovolite, da pojasnim.

Pred kratkim smo domov pripeljali petletnega žrebca, ki je prosto tekal v naravi vse svoje življenje. Po kastraciji smo ga spustili na velik pašnik, kjer je ostal dokler nismo našli dovolj časa za delo z njim. Nekaj tednov kasneje smo ga začeli učiti. Žrebca smo prestavili v ogrado. Že na prvi pogled je bilo očitno, da ga je bilo groza ne samo nas, temveč tudi dejstva, da je v zaprtem prostoru. Na okoliščine se je odzval s strahom. Žrebca smo pustili samega v ogradi približno štirideset minut. Šele nato se je začel privajati na novo okolje. Ko je bil že povsem miren, sem vstopil v ogrado. Prestrašeno je začel dirjati naokoli. Po vsej verjetnosti je bil prepričan, da sem zver, ki ga bo napadla. Bilo je očitno, da se mu v tistem trenutku ne bom mogel približati. Najprej sem se moral sporazumeti z njim, mu povedati, da mu ne želim nič hudega. Postavil sem se v neagresivno držo in ker sem se odzval na njegovo telesno govorico na način, ki ga je razumel, se je kmalu pomiril. Po petintridesetih minutah mi je dovolil, da sem se mu približal in se ga dotaknil. To sem dosegel tako, da sem spremenil njegov odnos do mene. V njegovih očeh nisem bil več zver, temveč nekdo, ki mu lahko zaupa.

Seveda se vsi konji ne odzovejo v tako kratkem času. Nekateri potrebujejo več tednov ali celo več mesecev. To je odvisno od trajanja in oblike prisile, ki so jo izkusili v preteklosti. Še vedno pa obstaja nevarnost, da se bodo ob nepravilnem ravnanju zopet začeli odzivati na star način.

Nekoč me je nekdo vprašal, kaj je pri delu s težavnimi konji najtežje. Odgovoril sem: “Najtežje ni konj ali njegova težava, temveč ljudje.” Po mojih izkušnjah so konji odpuščajoče, razumne in čudovito radovedne živali. Če se s konjem sporazumevamo na njegovem nivoju, bomo skoraj vedno dosegli želen odziv. Delo s konjevim lastnikom pa je lahko povsem druga pesem.

Nekateri ljudje se preprosto ne morejo premagati, da ne bi za napake krivili konja. Lep primer je mladenka, ki me je pred kratkim prosila za pomoč. Dejala je, da njen konj preprosto noče pospešiti koraka. Prav tako mi je zatrdila, da zna jahati in da so njeni ukazi jasni. Prosil sem jo, naj konja zajaha, da bi videl, v čem je problem. Konja je poskusila spodbuditi v galop s kar sedmimi brcami. Med drugo in tretjo brco je konj začel pospeševati korak. Mladenka pa, ki je začutila, da hitrost konjevega gibanja narašča, je postala nekoliko napeta in nevede potegnila za vajeti. Ker je konj začutil pritisk na gobčku, je med peto in šesto brco prešel nazaj v kas. Sedma brca je bila že precej groba, saj je bila mladenka že precej nejevoljna. Konj pa se je nanjo odzval s sunkovitim gibanjem glave. Mladenka mi je jezno dejala: “A vidite, v čem je problem?”

Mladenka je bila prepričana, da ni storila nobene napake. Konj pa preprosto ni razumel, kaj hoče od njega, saj mu je dajala medsebojno izključujoče ukaze. Zato se je zmedel in se odzval na edini njemu znan način. Da bi ji dopovedal, da je ne razume, je na koncu nejevoljno potresel z glavo. Toda njegova lastnica je bila prepričana, da konj preprosto noče sodelovati.

Včasih je odnos težavnega konja lažje spremeniti kot odnos nekaterih ljudi. Prednost, ki jo imajo konji v primerjavi z nekaterimi ljudmi je, da niso domišljavi. Ponavadi nam poskušajo ustreči, včasih pa jim mi preprosto ne damo pravih navodil, da bi nam lahko ustregli. Če imate težavnega konja in ga želite spremeniti, se ne lotite naloge tako, da si rečete, da ima vaš konj težavo, temveč tako, da se vprašate, kako naj mu jasno poveste, kaj želite od njega, da vas bo razumel.

Ko boste enkrat začeli razmišljati na ta način in se s tem vprašanjem začeli ukvarjati vsak dan, boste konju pomagali premostiti njegovo težavo, poleg tega pa ga boste bolje razumeli in tudi bolj spoštovali. Mogoče boste celo opazili, da se konj bolj odziva, da je voljan in pripravljen narediti vse, kar od njega želite. To pomeni, da ste odprli vrata sporazumevanja in na drugačen način pristopili k odpravljanja težav.

Mark Rashid